»Jaz vem, kako je biti neviden. Vem, kako je, ko je vseeno, če zjutraj vstaneš iz postelje ali ne, ker tega nihče ne opazi. Vem, kako je, ko se sprašuješ, ali si naredil prav, da si šel iz svojega mesta, države, ko blodiš po cestah brez denarja in konteksta. Čas je, da naredim predstavo o teh občutkih. In Aleksander Hemon je napisal knjigo, ki bi jo rada jaz napisala, pa nisem znala. Knjigo mojih življenj.«

»Kako nepriložnosti vplivajo na naše doživljanje nas samih in na vse naše odnose z drugimi?!«

»Hočem, da vejo, kako zelo žal mi je za bolečine, ki sem jim jih zadal.«

»Njena sposobnost, da zajame odrsko prezenco svetovne ikone in hkrati njeno intimo, se me je zelo dotaknila.«

»Zdelo se mi je, da živimo v času, v katerem vsi govorijo naenkrat. In vsi imajo prav. To je kakofonija, v kateri nihče več ne sliši drugega.«

»Iskreno, skrbi me zanj. Skrbi me, kako bodo ravnali z njim. Zato bi ga radi spravili nazaj domov.«

»Nimam politične moči. Nisem aktivistka. Imam eno orodje, ki ga poznam, ki ga malo obvladam – film. In vsaj pri snemanju tega filma me niso utišali.«

»Briljantno animirana in operna reinterpretacija Ezopove basni, ki nas spomni, da usoda pogosto kaznuje arogantne.«

»Včasih sem bila edina režiserka na celem festivalu. Ljudje so prihajali do mene in govorili: O, moj bog. Kaj hudiča? Kako se počutiš kot ženska režiserka?' Odgovarjala sem jim, da nimam izkušnje v nobeni drugi koži, tako da ne vem, kaj naj jim rečem.«